Blog je zapisala Kovačica: Maja – Mična cvetlična.

Tale naslov me je k pisanju vabil že kaka dva meseca, a si do sedaj preprosto še nisem vzela časa zanj, danes pa me je k dejanju spravila ponovna prijazna vzpodbuda v mojih mislih, da se ji preprosti nisem več mogla upirati. (Ja bilo je nekako takole: »Nehaj že odlašati!!!«)  

In zakaj ravno danes? 

Zato, ker se držim načela, kar lahko storiš danes, ne prelagaj na jutri. (hihi) No, ne ravno, danes zato, ker sem na cesti srečala znanca in mu na njegovo vprašanje, kam grem, z nasmehom na ustih odgovorila z »V Kovačnico!« Na videz nekoliko presenečeno, a v resnici niti ne tako zelo, mi je odvrnil; » A ti si tudi tam, sploh nisem vedel, kaj to je, samo vem, da ste vsi tam.« Seveda sem mu prijazno še enkrat razložila, kaj Kovačnica je in kje jo najde.

Morda nismo čisto vsi tukaj, je nas pa veliko in četudi se nekateri ‘menjavajo kot perilo,’ pa lahko rečem, da se nas glavnina Kovačnice drži, ‘kot pijanec plota’. In zakaj, boste morda vprašali nekateri…

Jaz rečem le, da zato ker je fajn in še zato, ker Kovačnica raste ‘kot gobe po dežju.’

Moja zgodba tukaj se je začela pisati že skoraj dve leti nazaj, ko sem najprej v uporabo dobila skupno mizo, ki mi je omogočala, da sem prihajala nekajkrat mesečno. Pravzaprav je bilo tisti trenutek to edino, kar so mi lahko ponudili, ko sem kar nekajkrat vztrajno klicala in spraševala o prosti mizi. Ker sem mizo potrebovala bolj pogosto sem kmalu napredovala na mizo, ki sem si jo delila s še eno uporabnico, omogočala pa mi je tudi biti tam bolj pogosto. In prišel je čas, ko sem skupaj s še večjimi delovnimi potrebami končno dobila čisto svojo mizo. Priložnosti so se vrstile ena za drugo in ko so prišle, sem jih brez premisleka izkoristila. Ravno slednje se je ponovno zgodilo dobre tri tedne nazaj, ko sem se iz glavnega coworking prostora preselila v čisto svojo pisarnico, ki mi omogoča, da sama nadzorujem, kdaj je čas za delo in kdaj za klepet. Pa še čisto svoj prostorček za meditacijo imam kar na delovnem mestu. In seveda, da kot pisateljica ne omenjam boljših pogojev za ustvarjanje mojih pisarij.

No, seveda pa to niso edine prednosti, ki jih kot članica Kovaške skupnosti vidim sama. Meni je vključitev v Kovačnico prinesla tudi ponovno socializacijo v Sloveniji, saj sem se tisto poletje, preden sem svoj prostorček našla v Kovačnici, ravno vrnila iz bivanja v tujini, ki je kar lepo ohromilo moje socialno življenje doma. Priključila sem se skupnosti, ki me je lepo sprejela in zato sedaj sama še toliko bolj z veseljem pozdravim nove člane v Kovaški ekipi. Skupnost je rasla skupaj s prostori in tako je v času odkar sem prišla, Kovačnica zavzela kar celotno nadstropje bivše Trgovske šole v Kranju. Poleg prostorske širitve se širijo tudi različni projekti, z letošnjim letom je Kovačnica postala celo inkubator za mlade podjetnike, ki s pridom izkoriščamo ponujene možnosti za razvoj. Kar pa je seveda najbolj pomembno, raste tudi dobro vzdušje. V vseh letih obstoja se je ustvarila prijetna klima, znotraj katere se gradijo lepa prijateljstva in seveda tudi kakšna zabava se je že zgodila.